Po prešernovo

 Življenje je miselna ječa,

življenje je sama nesreča.

Ko zdi se ti,

da končno sreča potrka na vrata,

ti hrbet obrne in te pusti samega, ubogega siromaka.

 

Le redko upa sonce bo sijalo,

a upanja nikoli ne izgubi,

da enkrat vsaj prišlo bo,

kar srce si sladkega obeta.

 

Mogoče je dar sreče tudi klofuta drevesa.

Kako strašna slepota je človeka,

da vidi le svoj jaz,

da nič drugega ne pozna in ne prizna.

 

Ne vedel bi, kako se v strup preobrača,

ko brez miru okrog divja.

Mladosti se vredno žrtvovati ni,

za ljubezen pa se pogosto tudi ne zaspi.

 

Oči boš večkrat vprašal,

ali to prav je ali ne,

a odgovor pravi v tebi skriva se.

Pa ne v glavi,

ampak v najglobljem delu srca.

Ne zamudi priložnosti, kot je ta,

saj je le ena,

to veva oba.