Prijatelj

V zimi, ko sama hodim domov,

si mislim, da prijatelja bi imela,

ki bi mi vrnil toplo sonce,

da po njem ne bi več hrepenela.

 

A takega prijatelja ni!

To me muči do kosti.

Ko z nogami po cesti hodim,

z glavo daleč stran zdaj blodim.

 

To zgodilo se ne bo,

verjamem si, da bo tako.

Pod ulično svetilko se dam,

na prijatelja čakala bom kar tam.

 

Drevo zaguga svoje veje,

z vetrom pogovarja se.

Sonce svoje žarke seje

in prijatelj se mi v mislih smeje.

 

Iz sanj zbudi me veder glas,

oplazi me veliko las,

to bila sošolka je,

ki vsakokrat nasmeje me.

 

Preveč sem razmišljala,

nisem videla, kdo je ob meni,

neumnosti sem govorila

ter se ob tem nesrečno počutila.

Na srečo tega konec je,

dobila sem prijatelje,

celo temni oblaki so odšli,

in srce kot sonce zasije mi.