Življenja krog

Življenje polno temnih in strašnih noči,

mladost z zidovi nevednosti obdana,

ljubezen iz neuporabnega srca izgnana,

šibko telo iz njega moči.

 

Polna, rumena roka otroka kradljivega

je vzela sadež izpred lačnih ust,

zdaj greh temu lahko le Bog odpusti,

iz mene pa veselje izgine, revščino izlije ga.

 

Moje srce še zadnjič ljubiti si zada,

v poskusu obupa poznanem,

še zadnja možnost, da kdaj iz sence vstanem,

a kaj, ko nesreča vsako sonce svetlo odžene.

 

Želim si biti ljubljen in sprejet,

spoznati občutek raja in topline.

Poznal bi ne pomena besede samota,

vsakič bil bi z ljubeznijo maminih rok odet.

 

Ne vedel bi, kako se v strup preobrača

vse, kar srce si sladkega obeta,

mi ne bila bi vera v sebe vzeta,

ne bil viharjev notranjih bʹigrača.