Usoda

Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne,

ko toplo sonce pomladansko seje,

metulji, cvetje in hrepenenje,

vse, kar rodi novo veselje.

 

Le hrast se z leti ne pobere, tiči na robu gozdne meje,

že v mislih vidi svojo usodo,

kako nekdo ga bo požagal

in uporabil za leseno posodo.

 

Komur sreča dar bila klofuta,

njegova lica z dneva v dan bolj podpluta,

usoda z njim čedalje bolj je kruta.

Ko pogleda naokoli,

orosijo se mu oči,

nobenega upanja več ni

in hrast si samo še zaželi,

da v plamen se spremeni.