Vrata zdaj so ji odprta

 Uršika zala

bila je mala.

Mala lepotica,

ki plesala je kot ptica.

Imela elegantna je lica,

zagotovo ni vedela, kaj je pica.

 

Ta ptica bogata je bila,

saj razkošje veliko je imela,

vsak dan lahko je plesala in pela,

dokler nekega dne ni omedlela.

Omedlela v naročju povodnega moža,

ki vsak dan nežno po licih jo poboža,

ker Uršika zala mila je kot roža.

 

A Uršika zala nazaj domov hoče,

povodni mož tega nikakor noče,

Uršiki zali ponudi vse,

dragulje, diamante, ogrlice,

a vse zaman,

Uršika zala vse, kar hoče, je iti dam’.

Domov, kjer je toplo in razkošno, mu pridiga,

a povodnega moža prav nič ne briga.

Uršika zala vsa potrta,

nobena vrata niso ji odprta.

Nato se Uršike zale povodni mož le usmili,

jo spusti v svet in svetloba pred očmi se ji blešči,

Uršika zala od veselja spet blesti.